URŠKA KOVAČIČ

Začelo se je poleti, ko je k nam, ne da bi jaz za to vedela, prišel naš prvi kužek – bobtail, ki smo ga poimenovali Barney. Seveda, kar prav ste pomislili, če se vam je zdelo, da je ime dobil po glavnem pasjem junaku iz istoimenske risanke. Leta so minevala, Barney je rasel z nami in se končno tudi postaral ter nas zapustil. To nas je zelo prizadelo, še najbolj pa mene, saj sem se prav jaz največ družila z njim. Odločili smo se, da psa ne bomo več imeli, toda zarečenega kruha se veliko poje in tako je bilo tudi pri nas. Razpletlo se je tako, da je k nam prišla mešanka Ajka.  Novica, da k nam pride novi pes, me je zelo razveselila, saj sem bila brez družbe kosmatinca kar malo osamljena. Nekega deževnega dne smo se odpeljali po svojega novega družinskega člana in ga domov pripeljali v plastični kadi. Bila je res majhno bitjece, ki se je preplašeno oziralo naokoli. Mene je spominjala na plišasto igračko. Igrala sem se z njo, jo hranila in varovala. Zelo sva se navezali druga na drugo. Čas je tekel in že jeseni se je začelo najino prvo šolsko popotovanje: najprej sva hodili  v malo šolo. Čeprav je bila stara že eno leto, je vseeno zelo uživala v žvečenju povodca (Seveda, ko pa je igra tako zelo zabavna.). Obiskovali sva tudi tečaj BBH in ga zaključili, kar nama je uspelo z veliko vloženega truda. Zelo sva se morali potruditi, vendar sva se pri tem vseeno zabavali. Obiskovali sva tečaje Rally Obedience in hodili na tek. Če pa nama je ostalo še kaj časa, sva se igrali z žogicami. Ni bilo pa vse vedno tako lepo. Neke nedelje sva se odpravili na sprehod, bilo je lepo sončno vreme. Ko pa sva prišli domov, je Ajka obležala, postala je čisto mirna in nezainteresirana za dogajanje okoli sebe.  ko sem pogledala njene dlesni, so bile le-te zelo bele. To je bil seveda znak za preplah. Ker je bila nedelja, smo imeli kar nekaj dela, da smo našli veterinarja, ki ji je pomagal. Dobila je infuzijo in transfuzijo in cel kup zdravil. Dolgo smo jo zdravili in ves čas kontrolirali njeno stanje, ki se ni hotelo dovolj izboljšati. Bila je že tako slabotna, da smo jo morali nositi iz stanovanja v avto, saj se niti na noge ni mogla postaviti. Navsezadnje so se veterinarji odločili, da ji odstranijo vranico. Njeno zdravje se je končno izboljšalo. Kljub temu še danes ne vemo, kakšna bolezen je prizadela našo psičko. Vemo le to, da so ji razpadle krvničke in je morala zato do konca življenja jemati zdravila. Žal pa je šlo za zelo močna zdravila in je prišlo do tistega, česar se boji vsak pasji navdušenec – prišel je dan slovesa. Zdravila so Ajki uničila prebavni trakt (kar je pomenilo, da ni mogla normalno jesti), ker pa brez njih ni mogla živeti, je s tem nastal sklenjen začaran krog. Njeno telo ni več vzdržalo. Ko je omagala, sem jo morala dati uspavati. To so bili zame najtežji dnevi. Ko sem se končno privadila, da moje psičke žal ni več, sem v svoj dom sprejela novega kužka. Tako se mi je pridružil avstralski ovčar Hunter; ki pa kot vsak mali kužek in izjemno uživa v igri. Prav tako pa uživa v družbi ljudi in različnih živali. Ko želi koga pozdraviti do njega od veselja priskaklja, maha z repom in cvili. Učenje pa bi, če se le da, najraje preskočil. Pa vendar to ne gre, zato tudi on obiskuje šolo. Če se je sedi naučil hitro pa je prostor prava muka in bi se tej vaji najraje izognil.

Hunter žabajpg 1073095_10153068460070604_1478894942_o