Zakaj agility? Ker je pravi šport za naju dve, šport, ki naju združuje, ponuja nešteto možnosti in ni nikoli dolgočasen. Vse na treningih počneva skupaj. Skupaj tečeva, skačeva, se veseliva, igrava, zadihava in tudi jeziva.
Sva precej netipičen agility par. Ona – pes čuvaj, s plečno višino 64 cm in 33-timi kilami; jaz – s številom let, večjim od dvakratnika povprečnega tekmovalca. A naju to ne moti. Uživava. Fizična aktivnost nama dobro de, gibalni in miselni orehi v obliki raznih nemogočih , bolj ali manj izvedljivih obratov so za naju poseben izziv. Veselje ob dobro odtečenem parkurju nama je tudi skupno – meni zaradi napredka v najinem znanju in usklajenosti, Fianni zaradi igre in priboljškov, ki jih je deležna.
Na treningih uživava tudi zaradi dobre družbe – tako pasje kot tiste na dveh nogah. Družabnost in dobrovoljnost domžalskih agilitytašev sta znani daleč naokrog. Najsi prideva na poligon še tako nerazpoloženi, naju tovarišica, sotreningaši ter številni hopi, tuneli, gugalnica, slalom… vedno spravijo v dobro voljo.
V letu 2016 sva se podali tudi na prvo tekmo. Res je bila prisotna tudi trema, a sva jo kar dobro zvozili. Poleg diskvalifikacije sva do konca odtekli tri teke. Dokazali sva, da zmoreva!!! Res nisva zmagovalna kombinacija, a to tudi ni najin cilj. In v letu 2017 si boste prav tako lahko ogledali najin usklajen tekaško-agilitaški korak na kateri od številnih prihajajočih tekem.
Fianna in jaz sva dokaz, da je agility šport, ki je primeren za pravzaprav vse človeško-pasje pare. Če uspeva nama, bo uspelo tudi vam!! Lepota agilityja je tudi v tem, da se napredovanje v znanju, obvladovanju preprek in okretnosti nikdar ne konča. Gibanje na svežem zraku, poglabljanje vezi z mojo Fianno, vedno novi izzivi, super tršice in najboljša družba – to je res dobitna kombinacija. In mi2 se vedno trudiva, da ne pozabiva, čemu agility – ker obe uživava v tem.
