VASILIJA CAHARIJAS

Da, pred leti sem že imela psa, takšnega povprečnega in dobrodušnega. Dokler ni prišla Ajša, terierka. Moj prvi »resni« pes – zahteven, najslabši v mali šoli – premalo pozornosti, preveč energije. Takrat se je zazdel agility precej dobra rešitev. Skozi igro, dinamiko, zabavo sva počasi gradili zelo dobro navezavo psa na lastnika. Agility naju je rešil in pokazal, da je možna tudi ta pot. V teku let, ko se je Ajša tudi čustveno malce umirila, pa sva se uspešno lotili tudi ostalih kinoloških aktivnosti – relly obedience, trikci, sledenje in še kaj bi se našlo. Zahtevna pasma pa je vzporedno prinesla dober rezultat tudi zame – reševanja problemov na področju obnašanja, zdravja, prehrane in vsega, kar se o psu lahko naučiš in s tem tudi obilico znanja . Brez nje danes ne bi bila to kar sem – upam, da dokaj uspešen lastnik psa, dokaj uspešen instruktor bodočih športnikov s katerimi lahko delim pridobljene spretnosti. Kljub začetnim nerealnim ciljem – da bova zagotovo svetovni prvakinji – sem uspela ugotoviti, da je agility predvsem način zabavnega učenja, dinamična dejavnost na prostem za lastnika in za psa ter način, kako pridobiti pasjo pozornost in pripadnost. In priznam, prva izkušnja ni bila dovolj. Prišla je še ena terierka, Baloo. Znanje je pomagalo, da sem dobila prijazno, nežno, ubogljivo bitjece. Da? Vse do prve tekme ali treninga, kjer vsak dan sproti naletim na neverjetno transformacijo v pošastno in radoživo zverinico, ki z viški navdušenja komaj uspeva slediti ukazom svoje lastnice. Pa so splavale sanje o svetovnem prvenstvu ponovno po vodi – ali pa tudi ne? Ker nekaj je kar ne veste, agility je šport za vse življenje, mlade, stare, gibčne ali okorne, panične ali mrtvo hladne. In enkrat bomo prilezle tudi tja. Mogoče pa z tretjim psom. Ki bo zagotovo ponovno terier-ka. Če boste izbrali takšno pot, da pridobite pasjo pozornost, boste na cilju ugotovili, da se je zgodilo tudi obratno – pes je dobil vašo pozornost in vaše srce.