Moja agilitaška pot se je začela 2011 v šoli Daše Zakotnik. V tem športu sva prve korake naredila z mojo Border Collie psičko Lano in že v prvi sezoni osvojila prvo mesto zimskega pokala leta 2012, v kategoriji A1 Large. V istem letu sva uspešno nastopala tudi v poletni sezoni in na koncu osvojila 3. mesto na državnem prvenstvu ter postala podprvaka pokalnega tekmovanja v kategoriji A2 Large. Žal pa sva se v prihodnjih dveh letih udeležila manj tekem zaradi raznih poškodb. Jasno je bilo, da ni smiselno nadaljevati, zato je padla odločitev da opraviva poslovilno tekmo v Prestranku 20.12. 2014, kjer pa je Lana še zadnjič pokazala vso svojo veličino in osvojila svojo prvo zmago v kategoriji A2 in mi pričarala dan, ki ga ne bom nikoli pozabil. Od agility tekem sva se poslovila na najlepši možen način.
Ko sem že mislil da je moje tekmovalne kariere konec, pa je v moje življenje prišla, takrat 2 leti stara, kavalirka Neli. Pričela sva skupaj trenrati bolj za sprostitev in zabavo, vendar zaradi hitrega napredka sva se kaj kmalu udeležila tudi prvih tekem. Neli je presenetila vse in se že na prvi tekmi uvrstila na zmagovalni oder, ki pa še zdaleč ni bil njen zadnji. Kmalu je sledil prestop v višji nivo in skupaj sva osvojila 3. mesto v kategoriji A2 small v državnem prvenstvu. Da pa že to ni bilo dovolj, pa mi je Neli uresničila tiste najbolj tihe sanje in opravila pogoj za prestop na najvišji tekmovalni nivo in sicer A3 small.
Ni besed s katerimi bi opisal, kako ponosen sem na obe punci in koliko veselja sta mi v vsem tem času prinesli. Upam, da se bom lahko z agilityem ukvarjal še dolgo, saj mi pomeni več kot samo hobi, ampak tudi najboljši možen način za preživljanje časa s psičkama.
